KREKOVA POT IN STEZICE
Ljudje naše prelepe domovine se čedalje bolj trudijo za razvoj turizma in pohodništva po svojih lokalnih področjih. Iz leta v leto se pojavlja več pohodniških turističnih poti, ki so poimenovane po zaslužnih, v slovenski javnosti znanih in priznanih ljudeh. Ponekod potekajo tudi po že markiranih planinskih poteh, tj. poteh, ki jih vodi Planinska zveza Slovenije v katastru slovenskih planinskih poti. Čedalje več je tudi lokalnih vodičev in turističnih zanesenjakov, ki svoje zanimive zaselke in vasice razglašajo za najlepše višinske vasi in kraje na sončni strani Alp in jim uspeva za prijazen sprejem pohodnikov po vaseh zainteresirati (s ponudbo raznih domačih jedi in pijač) tudi svoje krajane. Z izjemno ljubeznijo sprejemajo tudi planince iz različnih predelov Slovenije, slehernega se razveselijo in ga prijazno sprejmejo medse. O tem vodijo evidenco in si zelo prizadevajo za to, da bi ti iz njihovih okolij >odnesli< v svoja čim več vtisov in spominov na vse, kar jim je bilo na poti ponujeno. Taka je tudi šentjanška KREKOVA POT- I., ki jo je mogoče prehoditi v 4-5 urah. Posvetili so jo Janezu Evangelistu Kreku, teologu, publicistu, politiku, pisatelju, duhovniku, ki je rad zahajal v Šentjanž k prijatelju in tudi tu preminil, saj je ljudem tega kraja zapustil lepo geslo, namreč, da je Št.Janž >pušlc< Dolenjske, na kar so opravičeno zelo ponosni.
Seniorski odsek našega PD se je odločil, da svoje člane letos (12. aprila 2006) popelje po Krekovi poti in stezicah. V skladu s pravili odseka je bilo dogovorjeno, da se bo prehodilo le del poti, in sicer od Šentjanža do Brunka kar je bilo jasno zapisano v letnem okvirnem programu. Za izlet, ki je bil pravočasno razpisan, se je sprva prijavilo veliko število članov, vendar se jih je kar nekaj, zaradi dolžine hoje po tej poti ( le 3 ure) premislilo.
Izhodišče Krekove poti je ŠENTJANŽ na Dolenjskem (344 mnv), do katerega smo prispeli mimo Trebnjega, Mirne in Krmelja. Načelnik seniorskega odseka nas je vso pot seznanjal z raznimi znamenitostmi, ki so se očem ponujale z vseh strani tega prelepega, jasnega, sončnega jutra in nas zaposlil s pripovedmi o dogajanjih in dogodkih, ki jim je bil sam osebno priča v letih, ko je tod preživljal svojo mladost ter jih še vedno spremlja in doživlja. Od šentjanškega gostišča Repovž, kjer smo si privoščili manjše jutranje razvade in kjer nas je prijazno sprejela turistična funkcionarka kraja, ga. Cvetka Jazbec, nas je pot vodila mimo avtobusne postaje do vasi Češnjice, skozi Rovinje pa proti Murnicam, kjer sta spomenika narodnih herojev Milana Majcna in Jančija Mevžlja, dveh legendarnih mladih borcev iz časa NOB in kjer smo si nekoliko oddahnili pred vzponom do zaselka Leskovec (721 mnv). Vso pot do tu smo imeli čudovite razglede po Mirenski dolini, po bližnji in daljni okolici. Predvsem na vrhu, nad cerkvijo Marije sedem žalosti (ki smo si jo ogledali), kjer je žig poti in kjer so vaščani ponosno zasadili lipo (imenovano po Kreku), smo se zares naužili čudovitih razgledov, ki so se širili do Kamniških Alp, Kuma, Kopitnika, Velikega in Malega Kozjega, Lovrenca, Lisce, Bohorja. Celo Snežnik, še ves zasnežen, nam je bilo mogoče videti v daljavi in domačini so nam pokazali smeri proti Zagrebu in Sljemenu na Hrvaškem, ki ga s te višine lepo vidijo ob jasnih nočeh.
Na Leskovcu smo se za daljši počitek ustavili na izjemno gostoljubni domačiji Urbančičevih. Prijazno so nas pogostili z domačimi dobrotami in doma pridelanimi pijačami, nakar smo krenili proti Brunku, prav tako kraju s prelepimi razgledi v dolino Save in zaselki pod zgoraj omenjenimi gorami. Po ogledu znamenite cerkve sv. Treh kraljev, ki nam jo je razkazal domačin, Skoporčev Tone, smo pohiteli proti našemu avtobusu, saj so se nad nami nabrali grdi temni oblaki, iz katerih je začelo rahlo deževati. No, veter jih je prepodil in suhi mo se vkrcali v Hrušicah ter se vrnili na malico v Šentjanž, kjer smo sklenili del poti po Krekovi poti.
Tekst zapisala Ruža TEKAVEC, april 2006
(iz arhiva TD Šentjanž)
