Iskanje

Povabilo

Vse, ki organizirate dogodke ali ste na njih bili, vabimo k sodelovanju pri oblikovanju Šentjanž.si. Svoje prispevke in fotografije pošljete na jozepuc@gmail.com ali petri.majcen@siol.net in z veseljem jih bomo objavili. Hvala.

Prijava

rudnik Krmelj
rudnik Krmelj
Zgodovina rudnika Šentjanž - Krmelj

Pred letom 1941 današnjega kraja Krmelj ni bilo na nobeni topografski karti Slovenije. Majhen zaselek je sodil pod vas ŠENTJANŽ, kjer sta bili tudi šola in občina. Danes pa Krmelj predstavlja eno izmed pomembnih središč na področju regionalne ureditve Mirnske doline.

Premogovnik je v svojem 152-letnem delovanju večkrat zamenjal lastnika. Leta 1945 je prišel v roke delavcem in šele tedaj je dobil svojo veljavo. Poprej je bil dobičkonosni kapital za lastnike, ki so se pogosto menjali. Ni moč prezreti dejstva, da je bilo v tako majhnem kraju zaposlenih približno 700 rudarjev ter drugih delavcev. Z rastjo premogovnika pa je v tej dolini iz leta v leto rasel in se koval zaveden rod delavcev ter domoljubov, kar se je pokazalo zlasti v letu 1941, ko so nemški in italijanski fašisti zasedli našo domovino. Že v letu 1941 so v Murncah počili prvi uporniški streli. Tu sta v neenakem in neenakovrednem boju z nemškim okupatorjem junaško omahnila v smrt narodna heroja Milan Majcen in njegov soborec Janči Mevželj. Klicu po uporu in boju so se nato odzvali prvi aktivisti ter borci.

Med vojno so partizani premogovnik onesposobili za delo, zato je ponovno začel obratovati šele po vojni.

Leta 1945 je bil premogovnik nacionaliziran; v premogovniku je bil imenovan prvi strokovni vodja IVAN KEŠE. V času administrativnega upravljanja ni bilo pomembno rentabilno poslovanje, temveč le količina proizvodnje. Z ustanovitvijo samoupravljanja in tržnega gospodarstva je premogovnik začel poslovati po ekonomskih zakonih. Na svetovnem tržišču se je takrat začela gospodarska kriza, ki je pustila posledice tudi pri nas. Zanimanje širše družbene skupnosti za obratovanje je začelo upadati, iz premogovnika so odhajali strokovnjaki in vodilni ljudje ter sposobni rudarji, od katerih je bila odvisna proizvodnja. Vendarle so se našli ljudje, ki so se zavedali pomena premogovnika, in vsem tem gre zahvala, da je premogovnik kljub težavam deloval do leta 1962.

31. avgusta 1962 je premogovnik prenehal z obratovanjem. Z ustanovitvijo nove kovinske industrije so se rudarji priučili kovinskega poklica. Njihovo trdo delo v temnih rovih pod zemljo je jeklenilo njihovo voljo do življenja in postali so dobri kovinarji. Novi obrat Metalne je takrat zaposloval okoli 350 delavcev.

KRONOLOŠKI OPIS RUDNIKA ŠENTJANŽ, KASNEJE KRMELJ

Premogovnik Šentjanž, kasneje KRMELJ, leži južno od Zidanega Mostu kot najvzhodnejši del Mirnske doline, 18 km zahodno od železniškega vozlišča Sevnica in 6 km vzhodno od Mokronoga. Z ostalim svetom je povezan z normalnotirno progo Sevnica - Krmelj - Trebnje. Skozi Krmelj pelje okrajna cesta III. razreda in povezuje naslednje kraje: Šentjanž, Tržišče ter dalje proti zahodu Pijavice in Mokronog. Tako sta se iz starih časov obdržali tudi občinski cesti Hinjce – Križišče v Lepi dob in Grahovica – Sevnica. Proti severu je Krmelj povezan z gorsko cesto skozi Šentjanž in Brunk v Radeče, obe cesti pa so nekoč uporabljali za prevoz premoga in cinka na trg.

GEOLOŠKI OPIS

Najdišče rjavega premoga Krmelj - Pijavice je miocenpliocenske starosti okoli 65 milijonov let. Rjavi premog se je nahajal v treh glavnih terciarnih kadunjah oz. kotlinah. Prva skupina na severu je imenovana Koludrje. Tu so premog kopali v dnevnem kopu, pozneje pa so ga kopali v jami. Južni del skladov, naslonjen na triadni graben, je bil boljše kakovosti, medtem ko je proti severu prehajal v zaškriljene tanke plasti premoga. Sedaj je na tem mestu jezerce, ob obronkih pa plazovje.

Druga in po kakovosti boljša kadunja je bila OGORELKE – FORTUNA – STRAŽBERG.

Jamo Ogorelke so odkopali že pred prvo svetovno vojno in po zunanjih vdrtinah še lahko opazimo njene obrise. Zahodno od te jame prek potoka Hinje se je v veliki kadunji razprostirala jama Fortuna, še zahodneje pod naselbino Stražberg pa jašek Franja. V tej kadunji se je po analizah geologov kopičila kar precejšnja lesna masa iglavcev, ki daje premogu izrazit smolnat videz.

Tretja, najbolj južna, a hkrati največja kotlina, je obsegala slojišče Hinjce, 3. julij Barbara, jami Andrej I in Andrej II (sedaj Majcen II), Jašek Venče, Stari in novi Gustav. Tu sta nastopala dva premogovna sloja: srednji, širok okoli 3 metre, in spodnji, širok okoli 6 metrov. Nad njima je bil tanjši nerentabilni sloj škrilja. Kalorična vrednost srednjega in spodnjega sloja je znašala 3100 do 3200 kalorij.

KRONOLOŠKI PODATKI

Prvi podatki o začetkih premogovnika v okolici današnjega rudnika segajo v leto 1809, ko si je IGNAC VITUS von PANC pridobil pravico kopati v okolici M. Cirnika. Od takrat je postala dolina ob reki Hinji predmet špekulacij raznih bogatih zasebnikov in družb.

Po Napoleonovem porazu v Rusiji leta 1812 in po pariškem miru 30. maja 1814 ter kasneje po določbah dunajskega kongresa 9. junija 1815 je dobila Avstrija nazaj vsa ozemlja, ki jih je v vojni izgubil Napoleon.

9. avgusta 1816 je bilo ustanovljeno kraljestvo ILIRIJA s  sedežem v Ljubljani. V tistem času je knez Viljem AUSPERG, ki je imel za časa Napoleona železarno na Cirniku in ravnateljstvo na DVORU - Šentjanžu v provinci ILIRIJA, dobil 8. junija 1839 pravico, da sme odpreti rove VILJEM, KAROL, FERDINAND ter GABRIJELE. Glavno rudno polje je OGORELKE z imenom »STEINKOHLENBERGBAHN PER KORYT«.

Aloz Miesbach, posestnik z Dunaja in podjetnik v Rajheburgu, dobi v letih 1852-54 okoli 40 prostosledov in 12 jamskih mer.

Leta 1852 dobi Freiher von Priedan nekaj prostosledov in dve jamski meri, Jožef Lusner, posestnik iz Šmarja pri Sevnici, dobi 18. septembra 1845 tri jamske mere in ustanovi društvo » steinkohlenbergbahn« in »Johannisthal I«. Henrich Drache, Riter von  Werterberg, si pridobi leta 1855 rudno posest kneza AUSPERGA in Alojzija Meisbacha. Theodor Anton Hauf et Konsortes iz Ljubljane in Franc Walten iz Motnika  dobita  leta 1859 po eno dvojno jamsko mero pri mlinu Umek in Koluderje. Daniel Detela iz Ljubljane pa dobi leta 1859 v Koludrjah eno jamsko mero pod imenom  »BERGBAUGESELlSCHAFT JOHANNISTAL II«. Protokol rudarskega urada v Ljubljani iz leta 1871 ugotavlja, da je delo v rudniku od leta 1854 do leta 1871 počivalo. Leta 1857/58 odkrijejo novo žilo pod vasjo CIRMIČ pri Krmelju. Takrat so začeli zidati veliko poslopje za tovarno. Na graščinskem vrtu v Krmelju je bila postavljena  cinkarna z uradnim nazivom »JOHANNISTHALER ZINKHUTTE« . Cinkarna,  katere posestnik je bil LUDVIK KUSCHEL, trgovec z Dunaja, je obratovala  z desetimi belgijskimi pečmi za destilacijo rude, z eno šlezijsko in s petimi mannesfeldskimi pečmi na dve nadstropji  za praženje rude ter z eno pražilnico z gibljivimi rešetkami. Kuschel je imel  v lasti dva cinkova rudnika v Pečerih pri Mokronogu in na Škovcu pri Tržišču.

Od leta 1871 dalje je postal Kuschel še lastnik premogovnika Henrika Drascheja. Ker je bilo na voljo dovolj premoga in ker je bilo v bližini dovolj cinkove in svinčene rude, je hitro zacvetela močna industrija. Lastnik je za direktorja postavil  HALERJA. Takrat so vlivali cink v plošče in ga pošiljali na vse strani sveta, celo v Turčijo. Vsako leto so vlili 1200 ton cinka. Tudi premoga so prodali veliko. V letih 1873-74 je bilo zaposlenih okoli 700 ljudi.

Pri tovarni sta bili tudi zasebna šola in knjižnica. V šolo je hodilo več kot 50 otrok. Tovarnar je organiziral redni mesečni plačilni dan z malim sejmom. Takrat so nameravali razširiti šolo v dva razreda in pridobiti žandarmerijo, pošto, brzojav in zgraditi ozkotirno železnico v Sevnico. Postavili so več poslopij.

Leta 1875 pa je denarni polom naenkrat zaustavil dela pri gradnji železnice. Delavce so začeli odpuščati, obdržali so jih le toliko, kolikor jih je bilo nujno potrebnih pri pečeh in v jamah. Za vzdrževanje jame je ostalo le nekaj rudarjev in oskrbnik GRAIZL.

Leta 1878 je bila ustavljena cinkarna v Krmelju in istega leta so prenehali kopati premog v premogovniku Šentjanž.

V starem šahtu Fortuna, globokem 36 metrov, so izvažali cinkovo rudo na mlinsko kolo, tako da je strojnik hodil po lopaticah in vlekel vedro na dan.

Leta 1899 je Jožef Pavlin iz Ljubljane kupil premogovnik od Ludvika Kuschela. Premog so kopali na Stražbegu, v jašku Rihard in Fortuna. Pavlin je leta 1900 plačeval rudarje po 1 goldinar na dan. Ženskam je za 10-urni delavnik plačal po 1 krono. Premog se je enkrat na dan vozilo v Sevnico z vprežno živino in kar sto vozniki. Voznik z dobro vprego je lahko peljal do 2 toni. Leta 1902 je bilo delo ustavljeno, ker ni bilo več rentabilno in ker je tu in tam prišlo v rudnikih do požarov.

Leta 1904 je bila ustanovljena družba »JOHANNISTHALET KOHLENGESLLSCHAFT« s sedežem v Trstu. Zaradi jamskih požarov, nerentabilnosti in velikih investicij je prišel premogovnik  leta 1913 v stečaj.

Družba, imenovana tudi »TRIESTINARJI«, je v tistih časih zgradila tudi elektrarno s 185 KVA, kurilnico, rudniško separacijo, odbiralnico za suho zbiranje premoga, mehanično delavnico, pisarno in delavsko kolonijo. V letih 1906 in 1907 je bila zgrajena tudi lokalna železnica Trebnje-Šentjanž-Krmelj z industrijskim tirom k odbiralnici. Železnica je stekla 15. novembra 1908.

Od leta 1913 do 1917 je bil premogovnik pod prisilno upravo in je obratoval v zmanjšanem obsegu. Ta premogovnik sta vzela v zakup PELA in KNOCH iz Celovca. Od takrat je znano ime »ZWANGVERWALTUNG« PICK iz Celovca.

Leta 1918  je prišel premogovnik v last Andreja Jakila, industrialca iz Karlovca. Jakil je leta 1918 ustanovil delniško družbo in je bil ocenjen na 1,600.000 kron.

Največji razmah je rudnik dosegel leta 1919. Tedaj so odprli nove jaške in sicer Venče in Franja ter dnevni kop Koludrje.

Dnevni kop Koludrje je začel obratovati oktobra leta 1920, ko so zaradi izčrpanosti opustili rov BARBARA. 

Po prvi svetovni vojni se je industrija hitro razvijala. Leta 1924 je bila zgrajena elektrarna  s parnim generatorjem in agregatom s 100 KW ter preurejena celotna separacija. Leta 1925 so obnovili vse rudniške stavbe in popravili stanovanja. Istega leta se je pričela graditi bolnišnica (današnja stara šola). Rudarji so sami prispevali denar in material. Poslopje je imelo prostora za 18 postelj, stanovanje za zdravnika in upravnika bolnišnice. Bolnišnica se je odprla 16. maja 1927. Leta 1926 so začeli urejati prostore nasproti upravne stavbe, kjer je marca leta 1927 lastnik rudnika odprl trgovino. Leta 1928 so na ravnini pri jašku Barbara zgradili teniško igrišče. 1. februarja 1927 dobi Krmelj spet samostojno orožniško postajo.

Nad rudnik so se leta 1924 zgrnili temni oblaki. Nenadoma se je oblak pretrgal in voda je zalila jamo. Življenje je izgubilo deset rudarjev: Lukek, Keše, Ojstruh, Ganc, Rugelj, Kos, Kovšček, Dolenšek, Strojinc in Umek.

Leta 1928 so opustili dnevni kop Koludrje. Januarja 1929 je pogorela separacija, leta 1927 je bil obdelan jašek Venče do globine 60 metrov – opazili so, da je tu zelo malo premoga, zato so ta jašek  leta 1932 opustili.

Lastnik rudnika je vložil precejšnja sredstva v površinske raziskave terena. V lastni režiji je vrtal v globine do 300 m.  Pri tem je ugotovil, da je jedro glavne žile med vasjo Polje in Gabrijele.

8. decembra leta 1938 je bila dograjena železnica Tržišče–Sevnica. Ta zveza je omogočila, da se je premog lažje prodajal na Hrvaško in v Vojvodino. Kljub temu pa vsega premoga niso mogli prodati zaradi vpliva Trboveljske premogovne družbe.

Pred drugo svetovno vojno je bila največja proizvodnja premoga leta 1926 in sicer 82.000 ton pri 609 zaposlenih rudarjih.

Leto 1941 označuje vojno in prihod fašizma in nacizma. Razmejitvena črta je potekala prav po Šentjanških in Krmeljskih hribih v smeri severovzhod–jugozahod, po krajih Gomila, po grebenu mimo krmeljske šole, prek Hinjc in Govejega dola. Premogovnik Šentjanž je spadal v nemško okupacijsko območje. Po medsebojnem sporazumu okupatorjev se je zasedbena črta po treh mesecih pomaknila tako, da so rudnik izkoriščali Italijani, upravitelj rudnika je bil Andrej Jakil. Italijanske okupacijske sile so rudnik zastražile in ga obdale z bunkerji in žico. Začeli so ga brezmejno izkoriščati. Med rudarji se je prebudila narodna zavest in večkrat so z bombami izvedli drzne napade na italijansko postojanko in bunkerje. Po takih razbesnelih dejanjih je  okupator začel z nasiljem, aretiral je delavce, rudarje in streljal talce. Po kapitulaciji Italije je rudnik prevzel nemški okupator, vendar so mu račune prekrižali partizani. Minirali so strojne naprave v šahtu Andrej II. S TEM JE RUDNIK 28. SEPTEMBRA LETA 1943 PRENEHAL DELOVATI.

21. oktobra so nemški okupatorji ustrelili 10 talcev.

Dne 9. maja 1945 je napočil dan svobode. Bilo je konec štiriletnih muk, trpljenja in vojnih grozot. Takoj po osvoboditvi so rudarji začeli razmišljati o tem, da bi obnovili rudnik. Na pobudo domačinov in starejših rudarjev, predvsem Alberta Kosa in Franca Prelogarja, se je v začetku julija 1945 zbrala skupina rudarjev in sklenila, da prične kopati premog. Ustanovljena je bila posebna komisija, ki je ta postopek vodila, in sprejeli so tudi posebne sklepe.

Postopoma so pričeli z delom, vozove so zamenjali z lokomotivami, število zaposlenih se je večalo, z njimi vred pa tudi proizvodnja. Takoj po vojni je šlo v glavnem v obliki dnevnega kopa. Kmalu so rudarji izposlovali od pristojnih oblasti za obnovo rudnika. Leta 1946 so nakopali 10.717 ton premoga.  Ta številka se je iz leta v leto povečevala. Dvigovala se je storilnost in produktivnost. V letu 1958 so nakopali 104.000 ton pri 528 zaposlenih rudarjih. Leta 1959 je bilo zaposlenih 474 rudarjev, a so kljub zmanjšani delovni sili nakopali 115.000 ton premoga. Leta 1960 so dosegli 116.500 ton s 461 rudarji (374 ton na dan). Osebni dohodek na zaposlenega je takrat znašal 22.500 dinarjev. Leta 1962 je nastopila na tržišču kriza, potrebno je bilo vedno manj premoga. Posledica le-tega je bilo zaprtje rudnika. Mesečna proizvodnja je padla na 8260 ton mesečno. To leto je bilo za premogovnik izredno težko, saj niso mogli prodati svojega premoga. Uprava je nekaj časa umetno vzdrževala nizko ceno premoga, vendar se je izguba bolj in bolj večala.

Januarja 1962 je bilo v premogovniku zaposlenih 344 rudarjev, od tega jih je bilo v kovinsko remontni delavnici 50, v opekarni pa 16.

S pomočjo občinskega odbora Sevnica so  najprej rešili zaposlitev delavk. Že aprila 1962 se je v Sevnici pričel tečaj za preusmeritev delavk za obrat LISCA,  hkrati pa so adaptirali staro graščino za nov obrat v Krmelju, ki je takrat zaposlil 60 delavk. Še vedno pa ni bil rešen problem, kako in kje zaposliti bivše rudarje.

Na pobudo obrtne zbornice LRS iz Ljubljane so predstavniki Krmelj že januarja 1962 navezali stike z Metalno Maribor, za katero so izvedeli, da išče kooperante za svoje izdelke zunaj svojega območja. Po prvih pogovorih, ki so bili 30. marca 1962 v Metalni, je prišlo do prvega skupnega sestanka med predstavniki oblasti v Sevnici in Novem mestu ter med obema zainteresiranima podjetjema, tj. med Metalno in premogovnikom. Na tem sestanku je bil položen temeljni kamen za nov obrat v Krmelju.

Končno je občinski odbor Sevnica na svoji 29. seji dne 22. junija 1962 sklenil, naj se 30. junija uvede postopek o redni ukinitvi premogovnika, 31. avgusta 1962 pa je prenehal dokončno obratovati. Z ukinitvijo rudnika je večina bivših rudarjev prešla na novo ustanovljeno podjetje Metalna. V tem času je v Krmelju potekalo več tečajev za preusmeritev rudarjev v drug poklic. Nekaj rudarjev je odhajalo na delo v Hrastnik, Trbovlje in Zagorje.

15. decembra 1962 je napočil svečani trenutek – odprta je bila novo izdelana proizvodna dvorana v Krmelju.

V času premogovništva Krmelj je bilo zgrajeno VODOVOD KRMELJ:

Zgrajen je bil leta 1949. Pred vojno je imel takratni lastnik rudnika Andrej Jakil svoj lastni vodovod, ki ga je uporabljal le za svoje potrebe in potrebe nekaterih svojih sodelavcev. Po vojni pa so zgradili vodovod, ki je oskrboval večji del kraja.

KULTURNI DOM SVOBODA:

Na pobudo delovnih ljudi rudnika sta bila leta 1954 postavljena spomenik žrtvam nasilja in kulturni dom,  prostovoljno so uredili tudi okolico spomenika.

LETNO KOPALIŠČE:

Leta 1958 je bilo prostovoljno zgrajeno kopališče s tremi bazeni: z enim za odrasle in dvema otroškima. Poleg so bile še sanitarije in kabine.

ZDRAVSVENI DOM Z LEKARNO:

Zgrajen je bil leta 1961 iz družbenih sredstev, predvsem je dal denarno pomoč premogovnik.

BENCINSKA ČRPALKA:

Pobuda za gradnjo bencinske črpalke v Krmelju je prišla s strani premogovnika Krmelj. Odločili so se za gradnjo odprtega tipa. Po likvidaciji rudnika je vlogo prevzelo takratno Splošno trgovsko podjetje Sevnica. Zgrajena je bila leta 1962.

Do leta 1945 je bilo v Krmelju  27 zgradb, od leta 1945 do 1962 je bilo zgrajenih 33 zgradb.

 

(Vir:Povzeto iz  zbornika 1962-1972/ ob 10.obletnici obrata Metalna-Krmelj, izdala Metalna Maribor)

temperatura

Birna vas - Šentjanž

Trenutna temperatura zraka v Birni vasi pri Šentjanžu

QRA Sevnica

QRA logo

FB prijatelji

Lepote Šentjanža

cerkev_na_leskovcu.jpg

www.sentjanz.si

Copyright © 2017. Vse pravice pridržane.